Zdaj sem pa mama

Všeč mi je. Sedaj se spet sprehajam po mestu. Sprehajam, ne pa hitim po opravkih. Hodim po ulicah, po katerih navadno ne grem. Včasih grem proti Svetogorski četrti, drugič v center. Včeraj sem se tako navsezgodaj zjutraj sprehajala po Korzu in medtem prišla skoraj do železniške postaje. Škratek je začudoma spal (seveda se je na poti nazaj zbudil in tulil na vse kriplje, pa se ni potolažil na noben način, a to je zgodba zase), jaz pa sem lagodno premikala svoje noge in pasla oči na stavbah. Kakšne lepe vile, kakšni vrtovi. Vsak detajl se mi je zdel zanimiv, nov ali na novo odkrit. Tako na novo spoznavam svoje mesto in imam ga rada, čeprav ga večina ljudi ne mara. Občudujem balkone, reliefe na stavbah, dekorativne detajle, stolpiče, urejene vrtove ... Ob pogledu na urejene hiše in vile si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, kakšna je bila nekoč Gorica. Stare palme pričajo o tem, da so jo v času Avstro-Ogrske imeli za avstrijsko Nico. A ko gledam, kako zapirajo trgovine, kako se vse ve

Izbira imena je tema, ki bolj zanima bodoče mamice kot dejanske mamice. Ne bom razkrila recepta za izbiro popolnega imena za vašega malčka, takega recepta ni. Oziroma je. Gre pa enostavno takole: karkoli paše mamici in očku!  Zveni enostavno, a vendar ...  -Kaj praviš, če bi bil X.  -Ne, jaz bi raje Y.  Takole so zveneli najini pogovori o imenih. Še preden sva izvedela za spol dojenčka, sva že imela izbrano ime. Za Miško. Naslednjega dne sva šla na ultrazvok.  Ginekologinja nama: Pričakujeta fantka! Midva: Spet se bova morala pogajati za ime ...  Zadeva je bila posebno komplicirana. Jaz absolutno nisem hotela italijanskega imena. Ne, ker bi imela težave z Italijani, a se mi je nekako zdelo, da bi se babica partizanka, ki se je med fašizmom bojevala proti poitalijančevanju, obračala v grobu kot vrtavka, če bi izbrala italijansko ime. Babica, ki je umrla leto dni, preden sem se jaz rodila, je baje celo klofutala očetove sestrične, če so izrekle eno samo besedo

OPOZORILO: stvarno in brez cenzure o dojenju Podoba doječe matere je nekaj angelskega, nekaj popolnoma naravnega, popolna in edinstvena vez med materjo in otrokom ... Kaj pa če ni tako od vsega začetka? Vse, kar sem o dojenju vedela ali mislila, je z rojstvom Škratka bilo postavljeno popolnoma na glavo. Malo zavidam vsem materam, ki jim je bilo tako naravno, da še pomislile niso na kaj drugega. Z nama ni bilo ravno tako.  Mali Škratek je svoje hranjenje začel na najmanj naraven način, s sondo direktno v želodček. Prvih par dni je bil premajhen, da bi lahko učinkovito sesal. Po par dneh so mu začeli dajati mleko v steklenički (najprej mleko drugih mamic, nato pa moje, ko sem ga začela nositi v bolnišnico). Do pravega dojenja naju je čakala torej strma pot ...  Na preporodnem tečaju nam je babica vzhičeno opevala dojenje, kako je prvo dojenje takoj po rojstvu neizbrisna vez, ki je ne more nič nadomestiti ... Glede na vse večje število nedonošenčkov in otrok, ki moraj