Zdaj sem pa mama

Nikoli nisem mislila, da je multitasking nekaj dobrega. Vedno se mi je zdelo, da nekaj narediš bolje, če se skoncentriraš, če misliš samo na to, kar delaš, če izklopiš zunanji svet. Pa sem morala odgovarjati na vprašanje, ali sem sposobna multitaskinga, ko sem se prijavljala na prostovoljno delo v Indiji, pred sedmimi leti. Prvič sem dojela, da dejansko živimo v svetu, ki ima multitasking za nekaj dobrega in super in oh in sploh. Kaj sem odgovorila, se ne spomnim, vem pa, da je mene od nekdaj multitasking živciral. Zato, adijo, multitasking. Končno sem se odločila, da živiš dosti volje in dejansko narediš veliko več stvari, če se posvetiš vsaki stvari naenkrat, ne pa da kar preklapljaš z enega konca na drugega, na koncu pa še nič ni iz tebe. Zakaj razmišljam o tem? Že nekaj časa berem bloge, odkar nimam več facebooka pa tudi poslušam podcaste, o minimalizmu, o mindfulness , kar bi mogoče lahko poslovenili kar v prisotnost, o življenjskih napotkih .  Če hočeš biti res akter svojega

Škratek je star malo več kot tri mesece. Po italijanskem zakonu se mi končuje obvezni porodniški dopust. No, v najinem primeru je malo drugače, ker imam še tistih dobrih pet tednov, kar se je rodil prej. Pa vendar ... Ko ga gledam, kako veselo brca in prijema predmete, se ne morem ločiti od njega. Res je priden in mi dovoli, da marsikaj postorim po hiši, medtem ko se sam zabava. Še vedno pa se hrani na dve uri in pol ali tri. Doji se. Le kako bi lahko uskladila službo in njegovo hranjenje? Spet s črpalko? Joj, ne! Bom zato pa še malo doma, kolikor mi dopušča zakon, z občutno nižjo plačo, seveda. Sedaj se mi zdijo tiste vladne reklame za družino (mislim seveda na Republiko Italijo) še toliko bolj smešne. Koliko denarja so zapravili za tiste neumnosti, ko bi lahko poskrbeli za malo bolj varno in socialno državo, da mamicam ne bi bilo treba takoj v službo. Ne, nisem ena izmed tistih mam, ki se doma dolgočasijo in komaj čakajo, da gredo spet v službo. Tudi take obstajajo, ne obsojam jih

Danes se poslavljam od svojega prvega avtomobila. Jutri zjutraj bodo prišli in ga odpeljali na odpad. Ne vžge se več, elektronika je popolnoma zablokirala, znotraj se je zaredila vlaga, pa še kaj bi se našlo. Pred dvema mesecema je bil še v redu. Vozila sem ga še vedno, edino klima ni delala zadnjih nekaj let. Dojenček se zato v njem ni nikoli vozil. Mi imamo peklensko vroča poletja. Pa sem še mislila, da ga bom lahko komu podarila, potem pa ... paf! Nič. Še vžge se ne. Očiten znak, da je čas za popolno slovo. Kmalu bo pred blokom nov avto. Čist in bleščeč. A bom pogrešala starega? Ne vem. Vem pa, da se celo na avto navežeš. Ker je bil moj zvesti spremljevalec zadnjih devet let, peljal me je povsod, kamor se mi je zahotelo, v Prekmurje, v Pulj, v Koper, v Kanalsko dolino, v Ljubljano, v Videm, v Trst ... Peljal me je v službo in na počitnice. Bil je avto, ki mi ga je kupil moj pokojni oče. In verjetno je zato še težje, bolj čustveno, to slovo od nečesa, kar ni živo in nima svoje v