Novorojenček in ... neonatologija (1. del)

Obstajajo kratice, ki jih raje ne bi poznala. Na primer TIN, Terapia intensiva neonatale.

Škratek se je rodil v Palmanovi, porod je bil naraven. Glede na to, da je bil to zame prvi porod, je bil baje med krajšimi, tako mi pravijo. Ni bil ekspresno hiter, ni pa bil tudi nepopisno dolg. Porod pač. Ne bom se spuščala v podrobnosti, le kdo hoče slišati vse o porodu ... V prvih dneh sem sicer razlagala, kako je bilo, če me je kdo vprašal, in se mi je zdelo popolnoma naravno, da o tem govorim. Po enem mesecu pa se mi zdi že tako zelo daleč. Da ni bil hud pa verjetno priča dejstvo, da se mi zdi čisto možno in naravno, da bi lahko čez nekaj časa Škratek dobil kakšnega bratca ali sestrico.

Ko se je rodil, so mi ga pokazali le za kakšno minutko, niti v naročje ga nisem dobila, pa je že šel v inkubator. Nič hudega, sem si mislila, saj gre marsikateri dojenček v inkubator. Čez kakšno uro pa je prišla do mene zdravnica in mi rekla, da ga bodo preventivno preselili v oddelek za intenzivno nego v Videm, ker ima infekcijo. Kakšno infekcijo, sem si mislila, kako je to mogoče, le kje jo je staknil. Pa sva oba dobila antibiotike. In se je začelo ... Tih glasek se je pojavljal v moji glavi, spraševala sem se, kaj sem jedla, kam sem šla, kaj bi lahko naredila drugače ... Nič, odgovor je: nič! Če bi hotela biti popolnoma varna, bi morala živeti v karanteni. Do infekcij pač pride in ni nikogaršnja krivda. Da sem to razumela in popolnoma sprejela, sem potrebovala verjetno en teden. Mogoče več.

Pa sem odprla brskalnik na telefonu in spraševala strica Googla o sepsi, infekcijah, dojenčkih, nevarnostih ... Ko sem ugotovila, da piše na internetu o veliko hudih primerih, o smrtnostih (na kaj takega še pomisliti nisem hotela), sem zaprla brskalnik. Ni lahko biti v bolnišnici, medtem ko je otrok v drugi, pol ure vožnje stran. Odkar je šel stran, sem bila v skrbeh. Čeprav je bil v boljšem oddelku, kjer so specialisti in je možnosti, da bo vse v redu, veliko več.

Ko si sam, vidiš povsod sence. Navzven sem bila pogumna, hormoni so pomagali, da sem včasih res bila optimistična, a moram priznati, da je bil tudi kakšen trenutek, ko se mi je trgalo srce. Nisem jokala. Ne še. Imam to čudno lastnost, da se za res hude stvari ne jočem, kar je slabo. Ker se vse neizjokane solze usedejo na srce in jih je potem težko odgnati. Tako je bilo, ko je oče zbolel, ko je za vedno zaspal in tako je bilo zdaj, ko je bil Škratek odpeljan stran in se ni vedelo, za katero infekcijo gre. V življenju je pač treba biti tudi potrpežljivi. To sem sicer spoznala že v nosečnosti. Ko na primer nisva še vedela, katerega spola je Škratek. Samo počakati je treba. Tako je bilo treba čakati na rezultate vseh možnih analiz. Nazadnje se je zgodilo to, kar mi je že ginekologinja napovedala, da se lahko zgodi. Niso ugotovili, za katero infekcijo gre.

Sama v bolnišnici sem se torej začasno poslovila od strička Googla, a anksioznost ni nikamor izginila. Pa sem poklicala prijateljico/medicinsko sestro/osebno svetovalko. Dobro, da so ga odpeljali, v Vidmu so pridni, me je tolažila. Čez kakšen dan pa priznala, da ji je v bistvu odleglo, ko sem ji sporočila, da so ga odpeljali tja, saj so v Vidmu veliko bolj vajeni takšne vrste dela in nege. Malo bolje je bilo, a črne sence so se še vedno plazile. Pa sem pisala na whatsapp, drugi prijateljici, specializantki na pediatriji, in tudi ona me je pomirila, čeprav je pisala v nekih izredno strokovnih terminih. Nazadnje je na telefon odgovarjal še sestričnin mož, upokojeni zdravnik. Infekcije so dokaj pogoste, večinoma je potem vse v redu, mi je zatrjeval.

Pa je pomagalo. Še bolj pa je pomagalo, ko mi je pisala sodelavka, da je tudi njena hči imela ob rojstvu infekcijo. To dekle, pametno in lepo, je bilo letos moja dijakinja. Živ dokaz, da je lahko potem vse v redu. Druga kolegica mi je kakšen dan kasneje pisala, da je bila tudi sama nedonošenček in ravno tako se je rodila z infekcijo. Še en dokaz, da je lahko vse v redu.

Tok misli se mora tu trenutek zaustaviti. V svojem srcu čutim neizmerno hvaležnost do vseh, ki so mi bili v tistih dneh ob strani. Telefon ni nikoli počival, tudi jaz sem bolj malo spala, a vedela sem, da mi je veliko ljudi ob strani. Zato ne morem čutiti nič drugega kot hvaležnost. V nesreči nama je bilo veliko ljudi blizu. Tudi to pomaga, da si malo bolj pogumen, malo bolj optimističen ...

Čas je čudna zadeva, ki se baje krajša med zabavo in daljša v trenutkih stiske. Tako je bil čas skoraj neskončen, teden čakanja na neko natančnejšo diagnozo je bil daljši od osmih mesecev nosečnosti. Kako je vse relativno. Čakanje zagotovo ni nekaj, v čemer bi bila dobra. Že od nekdaj ne maram čakanja. Nekoč sem bila vedno zelo točna, ko pa sem ugotovila, da večina ljudi zamuja, sem tudi jaz začela zamujati, samo da ne bi čakala. To sicer ne velja vedno. Če imam s sabo dobro knjigo, zmorem tudi čakati. A nobena knjiga ni dovolj dobra za takšno vrsto čakanja. Po petih dneh se je čakanje končalo. Neonatologinja je sporočila, da Škratek "stoji dobro" (in ne, ne morem napisati knjižno, sem v sporočilu komentirala prijatelju slovenistu). Zrak je postal lažji, še meni so se takrat odkotalili odvečni kilogrami, nabrani med nosečnostjo. To zadnje je verjetno bolj moja pobožna želja kot resničnost ... Šalo na stran. Bilo je, kot da bi ves tisti čas zadrževala dih in tiščala glavo pod vodo, naenkrat pa sem lahko prišla na površje in zadihala. Končno.

Očitno nam Bog (ali življenje ali usoda, kakor vam ljubo) res naloži samo takšne preizkušnje, ki smo jim lahko kos.