Novorojenček in ... neonatologija (2. del) oz. o cepljenju

Pa sem tudi jaz prišla do Škratka po dveh dneh, odkar ga nisem videla. V tem oddelku vlada red in stroga higiena. Kdorkoli pride sem, si mora najprej temeljito umiti roke in si nato vtreti še antiseptični gel. Pa ne, da bi lahko kdorkoli prišel sem. Starši so lahko s svojimi otroki cel dan, na obisk pa lahko pridejo samo še stari starši in otrokovi bratje ali sestre (eden naenkrat in v spremstvu enega od staršev).

In kako izgleda tak oddelek? Posteljice in inkubatorji z otroki, ki imajo najrazličnejše težave. Škratek je imel sobico sam (infekcija pač!) Medicinske sestre hitijo sem pa tja, ekrani se nenehno oglašajo v svojim bipanjem, starši sedijo ob svojih dojenčkih, nekateri jih pestujejo, drugi jim dajejo mleko s stekleničko, nekatere mamice jih dojijo, nekateri dojenčki v inkubatorjih pa so skoraj ves čas sami ...

Ni posebno lep oddelek. Tudi takšna služba je zelo stresna, zahtevna, si predstavljam. Nekateri dojenčki tehtajo manj kot pol kilograma ... Tako nežna, krhka bitja ...

Po enajstih dneh v tem oddelku si ne morem pomagati, da ne bi rekla svojega o cepljenju. In ne, nisem strokovnjak na tem področju, ne, nisem prebrala prav vseh člankov proti cepljenju (ali za cepljenje). A živimo v svetu, kjer ima vsak pravico do svojega mnenja, in če ne žali drugih oseb, ima tudi pravico in svobodo, da svoje mnenje izrazi.

Škratek je že dobil prvo povabilo na cepljenje in mi ga bomo tja tudi peljali, pa čeprav obstaja nevarnost, da bo imel tistega dne vročino, ga bo bolelo, bo nemiren ... Hujše kot vse cevi, ki jih je že imel v sebi, pa tudi ne bo. Navsezadnje je prvi teden življenja dobival antibiotike ...

Pa ni samo skrb za Škratka ta, ki mi narekuje, da je bolje se cepiti kot se cepljenju izogniti. Razlogov je več:

1. Vsi strokovnjaki svetujejo, naj se cepimo. Poznam nekaj zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, nihče od njih mi ni nikoli odsvetoval cepljenja, pa smo se pogovarjali tudi o tem.

2. Zaupam strokovnjakom: zdravnikom, medicinskim sestram ... Enostavno zato, ker imajo več izkušenj na tem področju kot jaz, ker so morali več let študirati, da so prišli do svojega znanja, ker se nenehno izpopolnjujejo ...

3. Članki, ki sem jih našla na internetu in pišejo o tem, kako je cepljenje nevarno, so pogosto članki brez neke tehtne osnove, zelo pogosto na spletnih straneh, ki oglašajo naravno/vegetarijansko/vegansko/nevemkakšnonewagevsko življenje. Pa da ne bo pomot, nič nimam proti zdravemu načinu življenja (tega se skušam držati tudi sama), tudi proti vegetarijancem in vegancem ne, me pa malo zmotijo takšni pristranski pogledi. Češ, da je bilo nekoč bolje, ko nismo jemali toliko zdravil, živeli bolj v skladu z naravo, se nismo cepili ... Ja, matere se umirale ob porodu, pogosto tudi dojenčki; ošpice, črne koze, rdečke in podobne bolezni pa so lahko vodile tudi v smrt.

4. Nimam dostopa do znanstvenih člankov s področja medicine. Če bi prav želela, bi verjetno našla pot do takšnih člankov, ni pa nujno, da bi potem vse razumela. Tako kot jaz tudi veliko drugih širokoustnežev nima dostopa do takšnih vsebin.

5. Otroške bolezni, ki jih je sicer moja generacija pogosto preživela brez večjih težav, so lahko smrtne. Pogostost smrti in zelo resnih komplikacij pri teh boleznih pa je višja kot pri cepljenju. Malo smo verjetno kot družba pozabili na te nevarnosti, ker sedaj otroci ne umirajo več tako pogosto. Te nevarnosti pa še vedno obstajajo.

6. Najbolj so nevarnostim takšnih bolezni podvrženi najšibkejši: dojenčki, ki sem jih videla v neonatologiji, otroci, ki imajo že tako šibek imunski sistem, ki se niso še mogli cepiti ali se sploh ne morejo ... Nazadnje plača ta, ki ni ničesar kriv, a ne? (Glej primer smrti otroka zaradi ošpic v Italiji - sveža novica v zadnjih dneh).

7. Moralni imperativ. Družba je pozabila na ... družbo samo. Vsak misli samo nase, niti sama nisem popolnoma izvzeta . Pa vendar ... Če vsak poskrbi, da svojega otroka cepi, se nalezljive otroške bolezni ne bodo toliko širile, krhki otroci pa jim ne bodo tako pogosto izpostavljeni. Enostavno? Pa vendar obstajajo takšni ljudje, ki svojih otrok ne cepijo, saj jih itak cepijo ostali ... Precepljenost pa je medtem v Italiji že pod 95%, v Sloveniji pa bo kmalu. (Svetovna zdravstvena organizacija medtem z zaskrbljenostjo poroča o epidemiji ošpic v Italiji in Romuniji ... )

Skratka, Škratek bo cepljen, najprej zaradi Škratka samega (ena infekcija je bila zaenkrat dovolj, a ne?), potem pa tudi zaradi vseh tistih dojenčkov, ki so s Škratkom preživeli nekaj časa na oddelku za intenzivno nego, in zaradi vseh tistih otrok, ki so v pediatričnih klinikah zaradi kakšne bolezni ali se iz takšnih ali drugačnih razlogov ne smejo cepiti.

Razumem sicer tudi skrb in strah tistih staršev, ki otrok ne cepijo. Vse vodi le ljubezen do svojih otrok, to mi je jasno. Kljub temu pa se z njihovim početjem ne strinjam.

Strah ima velike oči.

Svetujem v branje: http://www.noviglas.eu/ali-je-res-potrebno-cepiti