Zdaj sem pa mama ... In zdaj? Kaj naj?

Zdaj sem pa mama, me je spreletelo kakšen dan po rojstvu Škratka. Bolje rečeno, kakšen teden po rojstvu, takoj po njegovem prihodu na svet sem imela druge skrbi (o tem v naslednjem postu).

Jaz sem mama. Neverjetno. Do včeraj sem se sprehajala s svojim trebuhom, ga trepljala, spala, ko se mi je zazdelo, hodila na kave s prijateljicami, brala knjige (no, to še vedno počnem - tudi o tem kdaj drugič), se stuširala, ko sem si to zaželela (tudi o tuširanju z dojenčkom bi lahko napisala cel post), načrtovala, razmišljala o prihodnosti, si predstavljala Škratka, navijala za ime, ki je bilo meni najljubše (in točno to ime nazadnje ima), urejala stanovanje (metala stran stvari - med nosečnostjo mi je uspelo sprazniti skoraj popolnoma omaro doma pri mami, kjer je moja soba skoraj takšna, kakršno sem zapustila, ker si nisem nikoli vzela časa, da bi jo spraznila, mama se pa tudi ni sekirala in mi je rekla, da lahko pustim, kar želim, v svoji sobi, ki je, ja, še vedno moja, čeprav ne živim več tam) ...

V naročju mi spi Škratek. Danes je star štiri tedne. Rok sem imela čez deset dni. Nedonošenček. Ko se ti Škratek rodi pet tednov in dva dni pred napovedanim rokom, se ti svet postavi na glavo. No, svet se itak obrne vsakomur, ko pride prvorojenček v družino, a ko je prestolonaslednik nedonošenček, si še toliko bolj presenečen. In nepripravljen. Ne samo mami, tudi papi (dvojezični škratek bo verjetno tatiču pravil papi - ja, sem Primorka, zato beseda očka ne spada v našo družinsko sliko, pri nas je tata ali tatko ali tatič ... ).

Škratek se je rodil, ko zibelke še ni bilo v stanovanju. Mamina torba je bila napol pripravljena (še dobro, da sem začela zbirati stvari predčasno, ker ... le kdo ima torbo pripravljeno več kot pet tednov prej?). Vozička še nismo kupili (z izbiranjem smo začeli januarja, da se razumemo, a potem je prišlo do nekaterih zapletov, življenje pač, in voziček je bil še vedno v trgovini). Doma smo imeli čudovito leseno omarico, ki smo jo naročili pri stricu mizarju in previjalno blazino, ki je čakala na uporabnika na omenjeni omarici. V omarici je bilo že nekaj oblačil, a mami je seveda kupovala večinoma oblekice mere 56 in ne 50. Če bi se rodil, ko je bil napovedan, mere 50 verjetno skoraj ne bi dal nase ... Prijateljica, medicinska sestra, moja osebna svetovalka pri dojenju (in ne samo), obsedena z dojenčki - prepričana sem, da bo odlična mama, ko bo prišel čas zanjo - nam je podarila toliko stvari, da te je že skoraj sram. So pa bile koristne. Od nekod so prišle že k nam pleničke, pa kremice in krpice in fiziološka tekočina in dudice in ... še bi lahko naštevala. Skratka, če sem imela doma že nekaj stvari, ki so bile nazadnje izredno koristne, to ni bilo po mamini zaslugi, pač pa zaradi dobrih duš, ki so nam vnaprej dajale vse, česar same niso več potrebovale, pa so pomislile, da bo mogoče nam prišlo prav. Še dobro. Mami je bila namreč popolnoma nepripravljena.

Pripravljenost na prihod novorojenčka pa se ne kaže samo v materialnih stvareh. Mami je imela še cel mesec časa zase in nenaden prihod jo je šokiral. Razveselil, seveda, a tudi šokiral. OK, konec nekega obdobja, od zdaj naprej ne bo nikoli več enako kot prej, sem takoj pomislila. Še zdaj včasih pomislim, da bi moral biti Škratek še vedno v maminem trebuhu, a sem neizmerno srečna, da je že z mano. Čeprav večinoma je, kaka, lula in spi. Vmes včasih tudi joče. Ko kaj potrebuje. Če ga takoj razumeš, se tudi umiri. (Pa ne bom tega preveč na glas govorila, saj je vsem znano, da imajo dojenčki čarobne lastnosti. Takoj, ko jih pohvališ, da, recimo, spijo celo noč, bodo še isto noč tulili kot zverine in jih ne bo nič potolažilo.)

No, mami je imela v svojih mislih še cel mesec časa zase, ki je vključeval temeljito pripravo na porod, še eno srečanje pred porodom (o cepivih), še vsaj tri preglede. In predvsem imela je še cel mesec časa, da opravi tiste malenkosti, za katere ne bo časa, ko bo na svet pokukal Škratek. Zato je bil njegov predčasen prihod presenečenje. Lepo presenečenje.

Je pa naporno. Spimo kakšno uro na dan. Mami včasih spi med dnevom, takrat ko se Škratek odloči, da lahko spi tudi sam, da ne bo spal na maminem trebuhu ... Neverjetno je, kako se potem lahko na pomanjkanje spanja privadiš. In ko spiš dve ali celo tri ure zaporedoma, se zjutraj zbudiš kot da bi spal celo noč. Če bi mi kdo to povedal pred dvema mesecema, bi zagotovo trdila, da jaz že ne, jaz moram spati osem ur, drugače sem naslednjega dne kot cunja ... Oh, zarečenega kruha se največ poje, očitno. Pa tudi imeti energijo, ko si spal zelo malo, je ena tistih super lastnosti, ki jih dobiš s starševstvom. Pride v paketu. Jokajoč dojenček in sposobnost preživetja za starše. Drugače bi človeška vrsta verjetno izumrla.

Za konec tega posta pa še to. O blogu sem razmišljala že med nosečnostjo. Takrat so bile moje misli sicer malo bolj iskrive, intelektualne (recimo, no), svetovljanske, sedaj pa so bolj osredotočene na spečega Škratka v mojem naročju, na najino simbiozo, na odnos s papijem, na pleničke in izgled vsebine pleničk (pa sem si sama rekla pred časom, da upam, da ne bom tiste vrste mama, ki nenehno govori o iztrebkih ... kaj smo že rekli o zarečenem kruhu?). Med nosečnostjo ni bilo časa. Oziroma volje. Oziroma energije. Mogoče motivacije. Mogoče me je bilo strah, da bi prišle moje misli v javnost. Blog je navsezadnje le dnevnik, čeprav sam izbereš, kaj boš pisal. Jaz pa ne bi mogla pisati o vremenu. Lahko pišem le o svojih mislih, čustvih, doživljanju ... Že med nosečnostjo sem si mislila: Mojca piše kljub temu, da ima celo dva otroka! In pisala je tudi takrat, ko je z dvema otrokoma pisala še diplomsko. Kako da meni ne uspe? No, sedaj sem se le opogumila. Med drugim, svetujem Mojčin blog, meni je fajn: https://dushica83.wordpress.com/

Ker se v moji glavi misli krešejo hitreje od peresa, imam občutek, da bo marsikatera misel ušla (sedaj imam tudi izgovor: baby brain). Kljub temu pa ostaja pisanje včasih nuja. Včasih razmišljam o stvareh in se v moji glavi rojevajo zapisi, ki potem izvisijo v zraku, potem pa jih počasi pozabim. Včasih se mi zdi škoda, včasih pa tudi ne. Zato pa bo sedaj blog. Če me bo kdo hotel brati, prav, v nasprotnem primeru pa bo vseeno OK. Navsezadnje pišem zase.