O dojenju

OPOZORILO: stvarno in brez cenzure o dojenju

Podoba doječe matere je nekaj angelskega, nekaj popolnoma naravnega, popolna in edinstvena vez med materjo in otrokom ... Kaj pa če ni tako od vsega začetka?

Vse, kar sem o dojenju vedela ali mislila, je z rojstvom Škratka bilo postavljeno popolnoma na glavo. Malo zavidam vsem materam, ki jim je bilo tako naravno, da še pomislile niso na kaj drugega. Z nama ni bilo ravno tako. 

Mali Škratek je svoje hranjenje začel na najmanj naraven način, s sondo direktno v želodček. Prvih par dni je bil premajhen, da bi lahko učinkovito sesal. Po par dneh so mu začeli dajati mleko v steklenički (najprej mleko drugih mamic, nato pa moje, ko sem ga začela nositi v bolnišnico). Do pravega dojenja naju je čakala torej strma pot ... 

Na preporodnem tečaju nam je babica vzhičeno opevala dojenje, kako je prvo dojenje takoj po rojstvu neizbrisna vez, ki je ne more nič nadomestiti ... Glede na vse večje število nedonošenčkov in otrok, ki morajo za kakšno uro v inkubator ali na fototerapijo ali na karkoli-že-pač, bi bilo edino pošteno, da bi povedali še nekaj. Nič ni narobe, če se magična vez vzpostavi kasneje. Veliko mater tudi ne čuti zaljubljenosti na prvi pogled ob rojstvu (ker ja, takrat si srečna, ker se ti rodi otrok, ampak ne moreš tudi skriti olajšanja, da se je bolečina končno porazgubila!!). Še dobro, da mi je neka mamica pripovedovala o tem, sicer bi mi hormoni nagajali še s tem.
Moja čudovita in enkratna vez je bila torej v prvem tednu bolj s črpalko kot z dojenčkom. Enkratna, ker je bila to, upam, faza, do katere je prišlo enkrat! 

No, Škratka so mi dali v naročje prvič, ko je bil star tri dni. Še dobro, da je bila takrat v službi starejša medicinska sestra, ki je očitno vedela, kaj dela, ker mi je takoj pokazala, kako naj pripravim bradavico (beri dodobra zmrcvarim, da lažje teče ven mleko) in mi dala Škratka na prsi. Seveda ga je stehtala prej in potem. 8 gramov! Toliko je Škratek prvič pojedel pri mamici. Medicinska sestra je bila v sobi z nami in mi je nenehno pomagala. V naslednjih dneh pa ... Kot da bi že sama vedela, kako in kaj, sestre so me pustile samo s Škratkom, če v desetih minutah ni pojedel nič, je dobil takoj stekleničko, moje frustracije, da sem očitno edina mama, ki ni zmožna dojenja, pa so se večale. Vsaka medicinska sestra je svetovala kaj drugega, poskusila sem vse, a večinoma ni pojedel več kot par gramov, večkrat pa tudi nič. Le parkrat je potem pojedel 20 gramov (in to slučajno vedno takrat, ko je bila v službi kakšna bolj izkušena medicinska sestra). 

Vmes pa sem imela seveda ljubeznivo in nenadomestljivo vez s črpalko, ki sem jo obiskovala dan in noč, približno vsake tri ure. Doma in v bolnišnici, kjer je temu namenjena soba z dvema črpalkama. Tam se se srečevala z drugimi mamami. Klepetale smo, se bodrile, si izmenjevale izkušnje, se kdaj zjokale. Toliko pogumnih mamic, kot sem jih srečala v neonatologiji, bi težko srečala kje drugje.

Pa je prišel tisti dan, ko je prišla do nas neonatologinja, ki nam je bila posebej pri srcu, saj nam je ona povedala, da je Škratek zdrav. Ko je prijateljica/medicinska sestra/osebna svetovalka govorila z njo (isto popoldne), se je zdravnica hitro spomnila Škratka po imenu, ker ji je bilo njegovo ime tako všeč. Italija ne bi bila Italija, če ne bi nekam prišli zaradi poznanstev. Ne bom trdila, da smo imeli privilegije, vendar ... prijateljica je neonatologinji obrazložila, kakšne težava imava s Škratkom pri dojenju in ker je Škratek lepo rasel in ni imel več drugih zdravstvenih težav, se je zdravnica, zelo zavzeta zagovornica dojenja, odločila. "Od danes naprej se bo Škratek dojil, lahko na začetku uporabljate silikonski ščitnik za bradavico, a počasi boste tudi to odstranili. Vsakič, ko prosi za hrano, ga podojite."
Pa sva šla v sobo, ki ji pravijo family room in je namenjena mamicam in dojenčkom, ki bodo kmalu prišli domov. Z ekskluzivnim dojenjem sva začela torej ponoči, Murphy pa nama je priskočil na pomoč in ravno tisto noč poklical v službo najbolj antipatično in grobo medicinsko sestro, kar je premore oddelek. Ok, mogoče ni ravno takšna hudobna čarovnica, a jaz se s to medicinsko sestro nikakor nisem razumela. Spravljala me je v slabo voljo, ob njej sem bila anksiozna, imela je take izjave, kot da sem najbolj neodgovorna mati in da bo mojemu dojenčku strašno hudo samemu z mano. Po navadi nisem tako opravljiva, a sestre, ki je dva dni prej rekla, kako je Škratek prepuščen samemu sebi, ko je spal v mojem naročju, nisem hotela več videti. Zato je seveda usoda poskrbela, da je bila prvo noč dojenja ona odgovorna za Škratka. Kakšno navdušenje, ko sem jo zagledala! Trma je pač trma, celo noč je nisem niti enkrat poklicala, čeprav mi je zdravnica rekla, naj mi pomagajo medicinske sestre. Le kako mi lahko pomaga oseba, s katero se nikakor ne morem razumeti?
Kako je šlo? Zjutraj sem bila neprespana, anksiozna, objokana in hormoni so švigali na vse strani. Fantastično! Še najbolj uporniški najstnik bi mi zavidal koncentracijo hormonov v tistem trenutku. A vendar ... Zmagala sem! V par dneh sva se privadila drug na drugega in domov odšla brez stekleničke. Nič pranja, steriliziranja, črpanja ... Le silikonski ščitnik je bilo treba redno prati in sterilizirati ... Brez ščitnika pa Škratek ni zmogel pojesti dovolj hrane. Po treh tednih doma sem se odločila, da se ne bom več ukvarjala s plastiko in umivanjem, steriliziranjem in tako naprej (neverjetno je, kako je vsako še najmanjše dodatno delo v prvih tednih oz. mesecih z dojenčkom popolnoma odveč in preveč), pa sem zadevo odstranila. Tokrat nisem poslušala zdravnice in nisem šla na vse ali nič. Tudi počasi se daleč pride, v tednu dni sva plastično zadevo počasi popolnoma odpravila. Lepo in počasi. Moje utrujeno telo namreč ne bi preneslo še ene popolnoma neprespane noči.

Kako pa poteka ta magična vez zdaj? Škratek se čudovito dobro razume z mojo pazduho, ki jo nenehno občuduje, če le ima med dojenjem odprte oči. Še malo bo treba počakati, da bo gledal le mamico ...