Sprehodi in vozičkanje
Všeč mi je. Sedaj se spet sprehajam po mestu. Sprehajam, ne pa hitim po opravkih. Hodim po ulicah, po katerih navadno ne grem. Včasih grem proti Svetogorski četrti, drugič v center. Včeraj sem se tako navsezgodaj zjutraj sprehajala po Korzu in medtem prišla skoraj do železniške postaje. Škratek je začudoma spal (seveda se je na poti nazaj zbudil in tulil na vse kriplje, pa se ni potolažil na noben način, a to je zgodba zase), jaz pa sem lagodno premikala svoje noge in pasla oči na stavbah. Kakšne lepe vile, kakšni vrtovi. Vsak detajl se mi je zdel zanimiv, nov ali na novo odkrit. Tako na novo spoznavam svoje mesto in imam ga rada, čeprav ga večina ljudi ne mara. Občudujem balkone, reliefe na stavbah, dekorativne detajle, stolpiče, urejene vrtove ...
Ob pogledu na urejene hiše in vile si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, kakšna je bila nekoč Gorica. Stare palme pričajo o tem, da so jo v času Avstro-Ogrske imeli za avstrijsko Nico. A ko gledam, kako zapirajo trgovine, kako se vse več ljudi izseljuje, koliko stavb in lokalov je naprodaj ali praznih, koliko jih tudi razpada, si res ne morem predstavljati nekdanjega sijaja. Ko je bila Gorica živahno mesto, središče kulture (in ja, tudi slovenske kulture, nenazadnje smo imeli ravno v Gorici prve slovenske šole, licej in učiteljišče - datumov se ne spomnim, naj mi zgodovinarji ne zamerijo). Mojega srca se polasti neka čudna nostalgija po času, ki ga nisem poznala, a za katerega vendarle vem, da je nekdaj bil.
Vozičkanje ni zdravo samo za dojenčka, ki nikakor ne sme preživeti vsega svojega časa le zaprt v stanovanju, pač pa je pravi balzam za mojo dušo. Spet imam čas. Čas, da se zaustavim in hodim tako počasi, kot se mi le zdi, čas, da dvignem pogled in uživam, čas, da na novo odkrivam, da razmišljam in sanjam, da živim počasneje. To sem potrebovala. Rez v mojem nemirnem življenju, ko se ti zaradi vseh opravkov že meša. To dodatno vrednost neizmerno cenim. Materinstvo ni le nov odnos, nova vez s komaj rojenim otrokom, je tudi pogled vase in spoznanje, da lahko živiš tudi drugače, pa čeprav le za kratek čas. Vem, da se bo še prehitro vrnil čas nenehnih opravkov, tone dela doma in v šoli, medtem pa dovolite mi, da uživam, da zadiham. Saj ne spim kaj dosti ponoči, res ne, a zdi se mi, da živim na polno. Kot že dolgo ne.
Ob pogledu na urejene hiše in vile si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, kakšna je bila nekoč Gorica. Stare palme pričajo o tem, da so jo v času Avstro-Ogrske imeli za avstrijsko Nico. A ko gledam, kako zapirajo trgovine, kako se vse več ljudi izseljuje, koliko stavb in lokalov je naprodaj ali praznih, koliko jih tudi razpada, si res ne morem predstavljati nekdanjega sijaja. Ko je bila Gorica živahno mesto, središče kulture (in ja, tudi slovenske kulture, nenazadnje smo imeli ravno v Gorici prve slovenske šole, licej in učiteljišče - datumov se ne spomnim, naj mi zgodovinarji ne zamerijo). Mojega srca se polasti neka čudna nostalgija po času, ki ga nisem poznala, a za katerega vendarle vem, da je nekdaj bil.
Vozičkanje ni zdravo samo za dojenčka, ki nikakor ne sme preživeti vsega svojega časa le zaprt v stanovanju, pač pa je pravi balzam za mojo dušo. Spet imam čas. Čas, da se zaustavim in hodim tako počasi, kot se mi le zdi, čas, da dvignem pogled in uživam, čas, da na novo odkrivam, da razmišljam in sanjam, da živim počasneje. To sem potrebovala. Rez v mojem nemirnem življenju, ko se ti zaradi vseh opravkov že meša. To dodatno vrednost neizmerno cenim. Materinstvo ni le nov odnos, nova vez s komaj rojenim otrokom, je tudi pogled vase in spoznanje, da lahko živiš tudi drugače, pa čeprav le za kratek čas. Vem, da se bo še prehitro vrnil čas nenehnih opravkov, tone dela doma in v šoli, medtem pa dovolite mi, da uživam, da zadiham. Saj ne spim kaj dosti ponoči, res ne, a zdi se mi, da živim na polno. Kot že dolgo ne.
Vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/0/0f/Gorizia_Postcard_-_1900_-_Corso_Verdi.jpg
Commenti
Posta un commento