Zdaj sem pa mama ... brez facebooka

Škratek je bil star dva meseca, še vedno se je dojil dvakrat ali trikrat na noč. Vsako noč. Telefon pa vedno pri meni. Je jedel dovolj? Sem počakala dovolj časa, da ne bo polival? Oh, nekaj se dogaja na facebooku. Poglejmo. Devetdeset komentarjev pod mojo fb stranjo za ta blog. Kaj?!? Od kod so se našli? Pa se najprej nisem sekirala, potem pa mi je začelo najedati. Nisem več prepoznala ironije, brala sem samo mnenja ljudi, za katere nimam pojma, kdo so. In ta mnenja niso bila vedno prijazna. Pa kaj, kot poje Taylor Swift, and the haters gona hate, hate, hate. A ni tako enostavno, ko imaš še polno hormonov v sebi. Negativna energija kliče nase negativno energijo. Sama imam že tako ali tako dovolj dvomov, da se mi ni treba ubadati z neznanci. Potem pa se je od nekod pojavil še internetni trol. Najprej sem morala malo poguglat, da sem sploh ugotovila, katero bitje je to. Nič kaj simpatično. Internetni trol je hotel pozornost, pa je pisal, kako sem neumna, da dajem otrokovo sliko na facebook. Kdor me pozna, ve, da nisem in ne bom dala fotografij, na katerih lahko prepoznamo Škratkov obraz. Še več, nekateri znanci so se celo malo namrdnili, zakaj nisem objavila fotografije celotnega dojenčka, ko sem sporočila, da smo se srečno vrnili iz bolnišnice. 

Tako sem torej najprej mislila, da delam jaz kaj narobe. Potem sem ugotovila, da delam vse tako, da mi ne more biti kasneje žal za to. Problem ni bil moj. Problem so imele druge osebe, ki so se - ne vem kako in od kod - znašle na moji fb strani bloga - ker, pazi pazi, na blogu ni nikjer nobenega komentarja, pa ne pogrešam tega ... Pa sem si mislila: Get a life! Res že, da problem ni bil moj, a to ni bila vsa resnica. Bila sem večinoma sama doma, stik z zunanjim svetom je bil skrajno skrčen. Zunaj pa taka vročina, da sem se lahko sprehajala le do 8. ure zjutraj. Moj virtualni svet je postajal moj edini svet, čeprav sem bila cel dan s svojim čudovitim dojenčkom. 

Pa sem naredila edino pametno stvar, ki sem jo lahko. Začasno sem se odstranila s facebooka. In moje življenje se je spremenilo na bolje. Postala sem boljše volje. Bolj sem uživala z dojenčkom. Prebrala kakšno knjigo več. Nisem več izgubljala časa z neumnostmi. Spet sem živela v skladu s svojimi vrednotami. 

Zdaj so od takrat minili že dobri trije tedni. Mogoče bom imela zato manj bralcev, a tolikšna prepoznavnost me je prej živcirala kot kaj drugega. Raje imam le par dobromislečih bralcev, za vas pa pišem z veseljem. (Hvala profesorici za spodbudne besede in prijateljicam, ki me - kot vedno - podpirajo.) 

Moje življenje je lepo. Imam čudovitega moža, fantastičnega dojenčka in najboljše prijatelje, kar si jih človek lahko zamisli. Ničesar ne pogrešam. In le z eno stvarjo manj imam bolj polno življenje. Pa še kako res je, less is more. 

I shake it off, I shake it off... 

P. S.: Nekaj pa le pogrešam iz svojega fb sveta: mamiblogerke. Berite jih, punce so super! :)