Adijo, multitasking

Nikoli nisem mislila, da je multitasking nekaj dobrega. Vedno se mi je zdelo, da nekaj narediš bolje, če se skoncentriraš, če misliš samo na to, kar delaš, če izklopiš zunanji svet. Pa sem morala odgovarjati na vprašanje, ali sem sposobna multitaskinga, ko sem se prijavljala na prostovoljno delo v Indiji, pred sedmimi leti. Prvič sem dojela, da dejansko živimo v svetu, ki ima multitasking za nekaj dobrega in super in oh in sploh. Kaj sem odgovorila, se ne spomnim, vem pa, da je mene od nekdaj multitasking živciral.

Zato, adijo, multitasking. Končno sem se odločila, da živiš dosti volje in dejansko narediš veliko več stvari, če se posvetiš vsaki stvari naenkrat, ne pa da kar preklapljaš z enega konca na drugega, na koncu pa še nič ni iz tebe.

Zakaj razmišljam o tem? Že nekaj časa berem bloge, odkar nimam več facebooka pa tudi poslušam podcaste, o minimalizmu, o mindfulness, kar bi mogoče lahko poslovenili kar v prisotnost, o življenjskih napotkih. Če hočeš biti res akter svojega življenja, ne pa nekdo, ki se mu življenje dogaja mimo njega, se moraš stvarem posvetiti. Ko piješ čaj, piješ čaj. Pika. Ne pa piješ čaj, brskaš po telefonu, listaš po časopisu in se pogovarjaš s soprogom. Zagotovo nečesa ne boš naredil tako, kot če bi se posvetil samo temu. Zato raje naredim manj stvari, sem pa pri stvareh, za katere se odločam, da jih bom počela, bolj prisotna. Še enkrat: manj je več.