Pogum aleksandrink

Škratek je star malo več kot tri mesece. Po italijanskem zakonu se mi končuje obvezni porodniški dopust. No, v najinem primeru je malo drugače, ker imam še tistih dobrih pet tednov, kar se je rodil prej. Pa vendar ... Ko ga gledam, kako veselo brca in prijema predmete, se ne morem ločiti od njega. Res je priden in mi dovoli, da marsikaj postorim po hiši, medtem ko se sam zabava. Še vedno pa se hrani na dve uri in pol ali tri. Doji se. Le kako bi lahko uskladila službo in njegovo hranjenje? Spet s črpalko? Joj, ne! Bom zato pa še malo doma, kolikor mi dopušča zakon, z občutno nižjo plačo, seveda.

Sedaj se mi zdijo tiste vladne reklame za družino (mislim seveda na Republiko Italijo) še toliko bolj smešne. Koliko denarja so zapravili za tiste neumnosti, ko bi lahko poskrbeli za malo bolj varno in socialno državo, da mamicam ne bi bilo treba takoj v službo. Ne, nisem ena izmed tistih mam, ki se doma dolgočasijo in komaj čakajo, da gredo spet v službo. Tudi take obstajajo, ne obsojam jih, samo jaz pač nisem taka. Mogoče zato, ker besedice dolgčas že dolgo ne poznam. Prej obratno, meni čas vedno nekam zleti, pa ostanem s tistim občutkom, da je spolzel kot mivka skozi prste na plaži. Pa ne mislite, da mi služba ni všeč. Zelo mi je všeč, vendar je naporna, bolj kot se zunanjemu opazovalcu lahko zdi. In za tako službo potrebujem prespane noči. In večjega Škratka, da se mi ne bo toliko trgalo srce, ko se bom morala ločiti od njega.

 Tudi lokalno zgodovino dojemaš drugače in knjige bereš z drugimi očmi, ko si bogat za še eno izkušnjo več. Tako sem pred kakšnim mesecem bila pozorna na čisto poseben način na ločitev mamic od svojih dojenčkov, na zgodbe aleksandrink. Brala sem namreč knjigo Darinke Kozinc Les Goriciennes, ki jo priporočam v branje, ne toliko zaradi literarne kakovosti, ki se mi ni zdela posebna (res je, da je bila pred to knjigo na vrsti Vojnovićeva Figa, ki je letos prejela kresnika, Vojnović pa je po mojem mnenju trenutno eden najboljših pripovednikov), pač pa zaradi zgodb, ki jih posreduje. S svojim pisanjem prinaša še en delček v mozaik lokalne zgodovine.

Sedaj sem na ladji, parnik je ogromen, zdi se mi kot velika hiša, Heluan sem prebrala v pristanišču, preden smo se vkrcali! Ime mi deluje nenavadno tuje kot se mi bo zdelo nenavadno vse, kar me še čaka na tej poti. Strmim v brezmejnost morja in opazujem dogajanje na palubi. V zadnjih dneh sem doživela več kot v celotnem svojem mladem življenju. Ne potujem sama, na srečo! Matilda je povratnica, doma je pustila trimesečnega sinka in triletno deklico, skrbno pazi na svoje prsi, že ve, kako naj ravna na poti, da ne bi mleko usahnilo. Trudi se biti ženska, ki trdno stoji na tleh in ki je kos nastalemu položaju, v katerem se je znašla. Kar naprej ponavlja, kaj hočemo, tako pač je! In še dobro, da je! Slutim, da pod tem pogumnim videzom skriva žalost in bolečino in odganja misel na dojenčka, ki ga je pustila v varstvu tašče. Toda ponoči, ko ležimo na ležalnikih na palubi in se vrvež na ladji umiri, zaslišim pridušeno ihtenje. Nočni mir je izvabil njeno bolečino skozi popokano skorjo videza. 

*** 

"Veš," je rekla Matilda, "ko sem ponovno začutila življenje v sebi, mi je bilo toplo in težko hkrati. Ko sem rodila sina, prvega moškega naslednika v moževi družini, sem si rekla, mogoče pa ne bo treba nazaj v Egipt, saj se nekako prebijamo. V nedeljo, po kosilu, bil je topel junijski dan, sem pod cvetočo hruško raztegnila staro odejo, sinka položila nanjo, da je lahko svobodno brcal, božala sem njegove zalite nožice, žgečkala sem ga po okroglih licih, nežnih kot žamet, da se je glasno smejal in jaz z njim. Mati in sin, tesno povezana in neločljiva! To so bili srečni trenutki! Pa je prišel mimo moj mož Lojze, v roki je nosil flaško belega vina, ki ga je natočil v hramu, tretjič zapored, ustavil se je, mislila sem, da nama bo namenil kakšno prijazno besedo, pa je rekel: Ne boš se dolgo takole valjala z njim, v Egipt boš šla! Lahko mi verjameš, kako so besede kot ostre strupene puščice zadele naravnost v srce, zakopala sem obraz v sinčkov mehki trebušček in ga zalila s toplimi solzami. Lojze pa, kot da se ni nič zgodilo, odšel je za mizo, kjer so ga čakali pivski tovariši. Slišala sem njihov smeh, ko so si nazdravljali. Na nov vinograd, ki ga bo prislužila moja mlada ženkica! sem slišala reči svojega moža. Sončen dan je potemnel. 

***

"Odhajaš?" je vprašal z resnobo v glasu Valentinov fant.

Skomignila sem z rameni.

"Si videla našo družinsko fotografijo?" je nenadoma vprašal.

Odkimala je.

"Oče, otroci, nona in stara teta, matere ni nikjer na družinskih fotografijah. Mater ni v tej nesrečni dolini." Grenko se je zasmejal in zamahnil z roko.  

 (Darinka Kozinc: Les Goriciennes)