Slovo

Danes se poslavljam od svojega prvega avtomobila. Jutri zjutraj bodo prišli in ga odpeljali na odpad. Ne vžge se več, elektronika je popolnoma zablokirala, znotraj se je zaredila vlaga, pa še kaj bi se našlo. Pred dvema mesecema je bil še v redu. Vozila sem ga še vedno, edino klima ni delala zadnjih nekaj let. Dojenček se zato v njem ni nikoli vozil. Mi imamo peklensko vroča poletja. Pa sem še mislila, da ga bom lahko komu podarila, potem pa ... paf! Nič. Še vžge se ne. Očiten znak, da je čas za popolno slovo.

Kmalu bo pred blokom nov avto. Čist in bleščeč. A bom pogrešala starega? Ne vem. Vem pa, da se celo na avto navežeš. Ker je bil moj zvesti spremljevalec zadnjih devet let, peljal me je povsod, kamor se mi je zahotelo, v Prekmurje, v Pulj, v Koper, v Kanalsko dolino, v Ljubljano, v Videm, v Trst ... Peljal me je v službo in na počitnice.

Bil je avto, ki mi ga je kupil moj pokojni oče. In verjetno je zato še težje, bolj čustveno, to slovo od nečesa, kar ni živo in nima svoje volje, pa vendar ... Bil je znak, da sem dovolj "velika". Bil je prva nekoliko vrednejša stvar, ki je bila samo moja.

Bil je spremljevalec mojih mladih let. Pa ne, da sem zdaj stara. A zdaj sem drugačna. Mogoče je to slovo tudi slovo od mojega prejšnjega življenja, življenja brez Škratka. Tiste osebe ni več. Spremenila se je. Prioritete so se spremenile, življenjski stil in urniki ... Vrednote seveda ne.

Tudi to slovo sprejemam kot del življenja. Nekaj novega pride, nekaj starega odide.

Pa saj je samo avto. Važno, da te pelje. Novim dogodivščinam naproti ...